Zločinskost biblije?nedelja, 06.11.2011
Biblija v mnogih delih vsebuje skrajno negativne vsebine. Gre za izjemno nemoralne, surove, k nasilju, uničevanju, morjenju in ubijanju spodbujajoče vsebine. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu in k vojni. Vse te vsebine lahko škodujejo zdravemu moralnemu razvoju otrok in mladostnikov, vzbujajo surove instinkte, brezčutno, do usode in trpljenja drugih otopelo mišljenje ali ga intenzivirajo. Bralci, zlasti mladina, so lahko zaradi sprejemanja negativnih biblijskih sporočil zapeljani k nasilju, zločinom ali drugim kaznivim ravnanjem, ker se jim zdi takšno ravnanje sprejemljivo, zgledno, čudovito in vredno posnemanja. Negativni biblijski deli lahko spodbujajo tudi rasno in drugo sovraštvo, saj z vplivanjem na strasti zbujajo sovražen odnos do oseb, ki pripadajo drugim rasam, delom prebivalstva ali narodom in so tako primerni, da pripravijo ugodna tla za sovraštvo, kampanje ali celo konkretne izgrede proti drugačnim, torej tistim, ki niso na »liniji« katoliške cerkve. Seveda te vsebine poveličujejo tudi vojne, kot že navedeno, saj gre tudi za prikaze množičnih umorov, ki so privlačni za mnoge, predvsem mladino, ki mnogokrat meni, da je to nesporno in da so po volji Boga. Gre za socialno etične dezorientacije, gre za situacije, kjer je človek postavljen v položaj objekta, saj je na nivoju, ki nima povezave s človekom in njegovim dostojanstvom. Tukaj gre za razna pohabljenja, grozote, scene mučenja in drugo. Pri vsem tem gre za kriminalna, okrutna, smrtno nevarna ravnanja, ki so v nasprotju s človekovim dostojanstvom in ki lahko bistveno odstopajo od ciljev vzgoje, ki so v pluralni družbi zapisani predvsem v ustavi, zlasti človekovo dostojanstvo, in v drugih ustavnih pravicah, pa tudi v pedagoških spoznanjih in vrednostnih merilih, ki se ujemajo z ustavo in o katerih obstaja konsenz v družbi. V mnogih primerih naj bi bog dal neke vrste generalno pooblastilo za smrtne obsodbe nad tistimi, ki ne sodijo v krog izbrancev. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, je takšna biblijska vsebina pripeljala tudi do nepredstavljivega števila ubitih živih bitij, ki jih lahko mirne vesti imenujemo žrtve cerkve oziroma katoliške cerkve. Pisci biblije so iz Boga Stvaritelja naredili vojnega boga, ki brezobzirno ukazuje osvajalne pohode ter poziva k morjenju in ubijanju, plenjenju in posiljevanju ter uničevanju. Gre za milijarde nedolžnih živih bitij, tako ljudi kot tudi živali. Ko so po nalogu papeža Urbana II. leta 1095 križarji napadli Jeruzalem in do gležnjev bredli v krvi ubitih Saracenov, so se lahko sklicevali na biblijske nauke stare in nove zaveze. Katoliška cerkev je v preteklosti preganjala jude in vzpostavila pogoje za pregon judov s strani drugih. Adolf Hitler je v zvezi s tem dejal: »Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje«. In še: »Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem, ko se obranim judov, se bojujem za Gospodovo delo«,[1] je še dejal katolik Adolf Hitler, ki ga katoliška cerkev ni izključila oziroma izobčila iz svojih vrst, čeprav je pobil milijone ljudi. Očitno pregon judov in pobijanje ljudi ni zločin po katoliškem nauku. »Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo«, je v 20. stoletju izjavil škof Göllner iz Linza.[2] Ni bil samo Hitler katolik, to so bili tudi nekateri drugi diktatorji, kot na primer: Mussolini, Antonio Salazar, Henri P. Petain, Ante Pavelić, Franco. Ali jih je cerkev izobčila?[3]
V demokratični družbi se lahko upošteva samo tisti verski nauk, ki je vreden spoštovanja in ne krši človekovih pravic. Katoliški nauk temu v mnogih delih ne odgovarja. Po presoji zgodovinarja Karlheinza Deschnerja na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. Ta zgodovinar tudi pravi, da nihče pred Stalinom in Hitlerjem ni tako zaničeval človeškega življenje kot cerkev, in to oznanjal, kot da je po »božji volji« ter da mora biti posebno veselje stoletja plavati v krvi človeštva, lagati, ponarejati in varati ter klicati aleluja.[4] In nekdanji jezuit grof Hoensbroch ugotavlja: »Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa.« Lord Acton, katoliški zgodovinar: »Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev.«[5] Papež Pij XII. je po 2. svetovni vojni grozil s cerkvenim izobčenjem vsakega, ki bi si pri volitvah drznil glasovati za komunističnega namesto katoliškega kandidata. Don Pierino, nekdanji duhovnik, je Vatikan označil za zemeljski paradiž bogatašev in oblastnikov in rekel, da je Vatikan včasih dvoumno in sprijeno središče politike.[6] Seveda ne gre spregledati niti dejstva, da sta se obe največji vojni 20. stoletja začeli v Evropi, katere večina prebivalcev je permanentno vzgajana v biblijskem duhu, saj so »krščanske« cerkve cerkve okolja. Tudi ni odveč omeniti, da so države, kjer prevladujejo »krščanske« cerkve, tako katoliška kot tudi protestantska oziroma druge, največje uničevalke okolja in porabijo največ denarja za vojsko. Tako je samo ZDA, tam pa je biblija v skoraj vsakem domu, v letu 2007 porabila za vojsko in vojne, ki jih vodi, neverjetnih 351 milijard evrov (slovenski državni proračun na leto znaša slabih 10 milijard evrov). Sledijo v glavnem države, kjer je večina prebivalstva »krščanske« vere (Velika Britanija, Francija, Nemčija – vsaka od njih porabi med 20 in 40 milijard evrov), med njih pa sta se vrinili Kitajska in Japonska, ki vedno bolj prevzemata zahodne obrazce vedenja oziroma družbenega razvoja. V »krščanskih« državah, torej državah, kjer so »krščanske« cerkve cerkve okolja, je tudi večina od 10.000 jedrskih glav, ki jih lahko takoj namestijo na rakete ali letala, od tega jih je več kot 5.000 v Rusiji in več kot 4.000 v ZDA.[7] Ni čudno, da je bila prva atomska bomba izdelana v državi, kjer je biblija praktično v vsaki hiši. Tudi ni čudno, da je atomsko bombo prva uporabila država, kjer je biblija praktično v vsaki hiši in da je bila uporabljena proti državi, kjer je religija okolja šintoizem in ne krščanstvo.
Katoliška cerkev je v Argentini podprla vojaško diktaturo generala Videle, ki je javno poudarjal svojo pripadnost tej cerkvi in v kateri so katoliški generali v letih od 1976 do 1983 dali ubiti od 12.000 do 30.000 političnih nasprotnikov. Poleg tega so v tujino izgnali okrog milijon ljudi, ustanovili številna koncentracijska taborišča, izumili nekaj novih načinov mučenja, mnogim »politično neprimernim« staršem odvzeli otroke. Prelivanje krvi so versko opravičevali kot »čiščenje Argentine z Jordanom krvi«. Eden od načinov ubijanja je bilo metanje zvezanih ljudi iz helikopterjev v morje. Dve leti, od 1976 do 1978, so se vsako sredo z višine nekaj tisoč metrov znebili okoli 2.000 političnih zapornikov. Katoliška cerkev je vedela za koncentracijska taborišča in poboje. Po mnenju nekega katoliškega kaplana so bile vse usmrtitve krščanske.[8] Argentinski policijski kurat kaplan Christian von Wernich je v času argentinske vojaške hunte sodeloval pri 7 umorih, 31 primerih mučenja in 42 ugrabitvah, za kar je bil na argentinskem sodišču obsojen na dosmrtno ječo.[9] Argentinski vojaški škof Baseotto je ob neki priliki izjavil, da bi morali argentinskega ministra za zdravstvo vreči v reko s kamnom okrog vratu.[10] Ko se bodo odprli arhivi, se bo še marsikaj razkrilo. Tudi to, ali je katoliška cerkev res imela med 2. svetovno vojno v Nemčiji samo 6.000 prisilnih delavcev. Drugače rečeno: sužnjev?
Določeni krogi v katoliški cerkvi na Hrvaškem in v Vatikanu so po besedah nekdanje haaške tožilke Carle del Ponte pomagali pri skrivanju oziroma begu hrvaškega generala Gotovine, ki je na seznamu haaških osumljencev.[11] Nekateri hrvaški škofi so omenjeno tožilko označili za »zafrustrirano žensko«,[12] ker si je upala povedati, da je Vatikan sodeloval pri skrivanju obtoženega generala Gotovine. To ni nekaj novega, saj je Vatikan po 2. svetovni vojni pomagal mnogim vojaškim zločincem. Kar 50.000 naj bi bilo takšnih, ki so pred roko pravice pobegnili v Južno Ameriko.
Ni zastonj rekel Nietzsche, da je največja korupcija, kar si jih je mogoče zamisliti, cerkev.
Kakšna je bila vloga katoliške in pravoslavne cerkve v vojni, ki je sledila razpadu Jugoslavije? »In tudi duhovnikom, ki so uslužbenci ministrstva za obrambo, je prav dobro znano, da so v zadnji balkanski vojni njihovi bratje v Kristusu ne le blagoslavljali topove, ampak spodbujali vojno, še preden se je dobro začela, in jo razvnemali vsa nadaljnja leta,« je zapisal dr. Dragan Petrovec, znani slovenski pravnik in publicist.[13] Seveda je temelj obeh cerkva biblija! Duhovniki obeh konfesij so navdih za svoje spodbujanje vojne, in s tem ubijanja in uničevanja, očitno našli v biblijskem bogu. Katoliški biblijski bog proti pravoslavnemu biblijskemu bogu: kateri ima prav? Bog Stvarnik je rekel: Ne ubijaj!
Biblija je vsestransko uporabna. V virusnem programu Stuxnet, ki je napadel predvsem računalnike v Iranu, so namreč našli namige na biblijsko zgodbo, ki govori o uspešni preprečitvi perzijske zarote proti judom.[14] Očitno ima vsa ta gonja, ki jo zahodni oziroma judovsko-krščanski svet vodi proti Iranu, biblijsko, torej versko podlago. Potrebno je odstraniti drugače verujoče, je deviza Vatikana. In ta prežema že virusne računalniške programe.
Vlado Began (odlomek iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!)
[1] http://www.zrtve-cerkve.org/html/cerkev_o_judih.html.
[2] http://www.zrtve-cerkve.org/html/cerkev_o_judih.html.
[3] Besedilo v tem odstavku je povzeto in prirejeno po: Sailer, Christian in Hetzl, Gert-Joachim, Bo prišla biblija na indeks mladini nevarnih spisov (Kommt die Bibel auf den Index jugendgefährdender Schrichten?), Marktheidenfeld, 2000, slovenski prevod na http://www.zrtve-cerkve.org/html/biblija_na_indeks.html.
[4] Grosse Geister dachten anders, Verlag DAS WORT GmbH, Marktheidenfeld, 2010, str. 55.
[5] http://www.zrtve-cerkve.org/html/novice.php?nwoffset=23.
[6] Dnevnik, 5. 3. 2008.
[7] Indirekt, 10. 6. 2008.
[8] Razgledi, 1. 10. 1997.
[9] Delo, 11. 10. 2007.
[10] Delo, 23. 3. 2005.
[11] Mladina, 26. 9. 2005.
[12] Delo.si, 27. 9. 2005.
[13] Objektiv (priloga Dnevnika), 7. 8. 2010.
[14] Večer, 1. 10. 2010.












