Kdor ne priznava biblije, je izobčenponedeljek, 06.02.2012

Katoliška cerkev je vse tiste, ki ne priznavajo biblije, izobčila. Tako je določila:

»Kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridentinski cerkveni zbor, ne sprejema za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen«.^[1] Dalje: »Kdor v skladu s svetimi očeti ne priznava s srcem in usti prav do zadnje besedice v pravem pomenu in resnično vsega, kar so sveti očetje in peteri častivredni vesoljni cerkveni zbori svete katoliške in apostolske Cerkve božje izročili in oznanili, bodi izobčen.«^[2]

Katoliška cerkev očitno ne izobči samo svojih članov, temveč tudi nečlane, ki ne verujejo v njen nauk, saj uporablja besedo »kdor«. Prekletstvo ali izobčenje pomeni, da je izobčeni prepuščen katoliškemu večnemu prekletstvu. Takšno prekletstvo je imelo za prizadetega daljnosežne posledice že v zemeljskem življenju, saj je bil zaničevan, izključen iz družbe in tako izobčen. Včasih ni imel nobene državne zaščite in nobenih meščanskih pravic. Kdor ga je umoril, je bil izpuščen brez kazni. Anatema je pomenila isto kot neposredna smrtna obsodba. Anateme veljajo še danes.

Cerkev je na tretjem lateranskem koncilu (1179) celo preklela oziroma izobčila kristjane, ki si drznejo živeti z judi. Cerkveni nauk je bil podlaga za pregon in uničevanje judov v zgodovini in še zlasti med 2. svetovno vojno. »Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem ko se obranim judov, se bojujem za Gospodovo delo«, je izjavil katolik Adolf Hitler. »Svojo dolžnost opravljam s čisto vestjo in vernim srcem.« (Adolf Eichmann, 1906-1962, SS-Obersturmbannfuehrer, je v teku »dokončne rešitve« organiziral transport judov v uničevalna taborišča.)^[3]

Poleg tega katoliška cerkev trdi, »da 'nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani', ampak tudi ne Judje ne krivoverci ali od edinosti ločeni (schismatici), ne morejo biti deležni večnega živ-ljenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili (...).«^[4] Poleg tega katoliška cerkev še trdi, da »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.«^[5]

Iz obeh citatov je razvidno, da katoliška cerkev ne priznava ničesar drugega kot samo katolištvo in da zaradi čistosti vere odstranjuje vse tisto, kar ni v skladu z njenim naukom. Podobno je zapisano tudi v kanonu 750 Zakonika cerkvenega prava. Papež Benedikt XVI. je potrdil zgoraj naveden cerkveni nauk, saj je vernikom zopet oznanil, da je pokristjanjevanje drugih in drugačnih neodtujljiva pravica in dolžnost katoliške cerkve in da je evangelizacija glavna naloga cerkve, pri čemer je kot glavne nevarnosti, proti katerim se morajo katoliki neusmiljeno boriti, označil materializem, relativizem in laicizem. V boju proti temu zlu katolik ne sme nikoli popuščati ali sklepati kompromisov. S temi besedami je sedanji papež potrdil katoliško »vojno« proti nekatoliškemu. Kam je takšen nasilen, mračen in v hudem nasprotju z ustavami demokratičnih držav in človekovimi pravicami ter človekovim dostojanstvom nauk pripeljal, je razvidno iz zgodovine cerkve, ki je polna krvi. Zanimivo je tudi, da je cerkveni zbor v Florenci (1438-1445) določil, »da ima sveti apostolski sedež in rimski škof prvenstvo nad vsem svetom.«^[6] Zato tudi ni čudno, da mnogi predsedniki držav ali vlad romajo k papežu v Vatikan. Očitno mu mnogi še vedno priznavajo državniški oziroma politični primat ali pa se bojijo izobčenja. Papež si celo lasti pravico soditi državnim poglavarjem o kršitvi cerkvenih zakonov in o vsem, kar ima značaj greha.^[7] V slogu cerkvenega izločevanja je tudi izjava Dominis Jezus, kjer je kardinal Ratzinger zapisal, da je le rimskokatoliška cerkev edina Kristusova cerkev, kar je povzročilo gnev ostalih krščanskih cerkva.^[8]

Vlado Began (odlomek iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!)

Več informacij o knjigi na www.began.si