Katoliška cerkev in njeno nasprotovanje demokracijičetrtek, 28.07.2011

Papež Pij XI. je v svoji polemiki o fašizmu 18.9.1930 zatrdil: " Če že obstoja totalitarni režim - totalitarizem v praksi in teoriji - je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način".

O katoliški cerkvi in njenem nasprotovanju demokraciji je pisal tudi Avro Manhattan v svoji knjigi Catholic imperialism and world freedom (Katoliški imperializem in svetovna svoboda). Ta britanski pisatelj, ni dobil vize za vstop v Združene države, ker je pisal o podpori Vatikana pri krutosti katoliških ustašev nad pravoslavci na Hrvaškem med drugo svetovno vojno. Citiram:

»Noben drugi religiozni, ekonomski ali politični sistem, vključujoč tudi določene oblike levo in desno usmerjenih totalitarizmov, ne more biti tako izredno sovražen do demokratičnega duha in njegovih vrednot.«

Katoliško sovraštvo do moderne demokracije ni nič novega. Korenine tega sovraštva segajo v starodavno preteklost. Katolicizem je sovražil, nasprotoval in poskušal uničiti demokracijo od samega začetka. Najstarejši originalni vir moderne demokracije na zahodu predstavlja Magna Carta. Katoliška cerkev je, ne samo zavrnila ta dokument, pač pa ga je preklela in prepovedala vsem kristjanom, da bi sprejeli principe v njem. Papeži so tudi zavrnili in prekleli principe Francoske revolucije. Njihova prekletstva niso bila samo teoretična. Ljudem, za katere so ugotovili, da podpirajo te principe, so namenili stroge kazni. Leta 1788 so Olavida iz Peruja obtožili »heretičnih prepričanj« in ga obsodili, tako da je moral izvajati nečastno javno pokoro, in to zato, ker je v svoji privatni knjižnici imel dela pisateljev kot so Voltaire, Rousseau, Bayle, in severnoameriški liberalcev. V Kolumbiji je leta 1794 Antonio Narino naletel na kopijo prepovedane Deklaracije o človekovih pravicah, in jo prevedel v španski jezik. Zaradi takšnega zločina so mu zaplenili vso imetje, njegovo družino so pregnali, njega pa obsodili na desetletno ječo v Afriki.

Katoliška cerkev je nasprotovala prepovedi suženjstva v Braziliji, kjer je bilo, med latinsko ameriško revolucijo, največ sužnjev v celotni Ameriki. Več kot polovico od sedmih milijonov prebivalcev je bilo sužnjev, večina od njih je bila pod sužnjelastništvom katoliške cerkve.

Odziv Vatikana na odločitev dunajskega kongresa, kjer so tudi najbolj konzervativni evropski vladarji sklenili odpraviti črno piko evropske civilizacije: suženjstvo: »Papež Pij VII je na kongres, ki se je odvijal v letih 1814-15, poslal kardinala Consalvija, ki je bil najbolj liberalno usmerjen kardinal v tistem obdobju. Pričakovati je bilo, da bi Consalvi vsaj simpatiziral z angleškim predlogom za prepoved suženjstva. In kaj se je zgodilo namesto tega? Bil je odkrito presenečen, da je kdorkoli sploh lahko pomislil na odpravo suženjstva.«

Napoleon je papežu odvzel nekaj sto sužnjev in jih svobodne poslal nazaj v Afriko.

Papeža Pija XII se je oprijel vzdevek: »Njegova svetost Pij XII, najboljši antidemokrat na svetu.« On je bil eden največjih sovražnikov demokracije v dvajsetem stoletju.«

Pij XII je v Evropi po drugi svetovni vojni promoviral lažne demokratične, politične katoliške stranke. Večina od njih so se imenovali Krščanski demokrati, toda niso bile niti demokratične niti kristjanske, pač pa zgolj politične stranke, kot politično orodje v rokah Katoliške cerkve, s katerimi je le ta rušila in končno tudi uničila pristno demokracijo v zahodnem svetu.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi