avtor: damjan likar
Kako cerkve opravičujejo genocidsobota, 02.07.2011
Upor Hererov in misijonarstvo – tisoči umrli od žeje v puščavi
12. januar 2004 je bil za malo pleme Hereros v jugozahodni afriški državi Namibiji težek dan, istočasno pa poln upanja. Težek zato, ker so se na isti dan pred natanko sto leti, leta 1904, Hererosi uprli nemški kolonialni oblasti, nato pa so bili žrtve genocida na nepopisno grozoten način.
Poln upanja je bil ta dan tudi zato, ker plemenski poglavarji od nemške vlade, kot naslednice nemškega cesarstva, pričakujejo opravičilo in odškodnino v milijardnem znesku za zločine, ki so bili storjeni v imenu nemškega cesarstva s strani nemške kolonialne armade in so v ta namen sprožili tožbo pri ameriškem Zveznem sodišču. K temu dejanju so jih vzpodbudile odškodninske tožbe prisilnih delavcev v nemški industriji v času nacističnega režima.
Zadušitev upora ljudstva Hereros: predigra za holokavst
Na to temno poglavje nemške zgodovine je postala javnost pozorna preko medijev. To je poglavje, ki je bilo doslej poznano le zgodovinarjem – specialistom za kolonialno zgodovino, ki je ni mogoče najti v nobenem šolskem učbeniku. Sledi so samo grobovi nemških kolonialnih vojakov, toda nobenih grobov pobitih Hererov, ki jih kažejo radovednim turistom v Namibiji. To je poglavje, na katerega so nemško javnost opozorili mediji. Nemška javnost je z začudenjem spoznala dejstvo, da se je pred velikim holokavstom nad Judi zgodila predigra, namreč genocid nad malim primitivnim ljudstvom v nekdanjem zaščitenem območju nemške jugozahodne Afrike in to v strašljivi dimenziji: Od 70.000 Hererov, moških, žensk in otrok, so jih 65.000 pobile nemške kolonialne čete. Preostale, večinoma ženske in otroke so pregnali v puščavo, vodne izvire pa onesposobili. Pomrli so od lakote in žeje. Mnoge so zaprli v koncentracijska taborišča, nekatere so zlorabili za medicinske poizkuse, podobno kot kasneje v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Plemenska kultura in socialna organiziranost je bila sistematično uničena. Pod strogim nadzorom so preživele preselili v rezervate, da bi iz njih naredili civilizirane ljudi in jih odvadili »ošabnosti do belcev«. In danes? Tragični položaj Hererov po genocidu se še do danes ni kaj dosti spremenil. Še danes imajo belci, med njimi mnogo Nemcev, največje farme in goveje črede, medtem ko ljudstvo Hererov živi v bridki revščini, v primitivnih kočah, brez elektrike, brez tekoče vode, brez šol, brez zdravnikov, stopnjuje se število odvisnikov od alkohola, vedno več jih je okuženih z virusom HIV. Še vedno je večina od njih brezposelna. Mnogi morajo kot poceni delovna sila delati na farmah belcev. Dolgo časa jim je bilo prepovedano imeti svojo zemljo in govedo. Tudi zaničevalni odnos belih veleposestnikov do črnih prebivalcev se ni kaj dosti spremenil.
Krščanski misijonarji sokrivi nasilja
Kaj je bil vzrok vstaje? Zakaj so šli ravno krščansko prevzgojeni domorodci z nasiljem nad krščanske kolonialne gospodarje, če pa so jim ti prinesli samo blagoslov civilizacije, kulturo, vzgojo in red, biblijo ter še mnogo drugega? Resnica je drugačna: Leta 1884 je nemško cesarstvo jugozahodno Afriko proglasilo za zaščiteno območje in vso zemljo z živino vred so si prilastili nemški priseljenci, ne oziraje se na lastniške pravice Hererov, brez pravnih pogodb ali nakupov, torej so jih enostavno oropali. Nekoč svobodno in miroljubno pastirsko ljudstvo, ki je živelo po pradavni, tradicionalni socialni ureditvi – zemlja in živina je bila skupna lastnina – so jih prisilili v tlačansko delo na nemških farmah. Podjarmljeni so se iz obupa odločali za nasilje, čemur je nato sledilo protinasilje, za kolonialne sile najbolj enostavna rešitev za take probleme. Danes na to gledamo z začudenjem, saj v cesarstvu skoraj ni bilo kritike na račun zločinske kolonialne gospode. Še najbolj glasno so takšno cesarsko politiko zavračali socialni demokrati. Nobene kritične besede pa ni bilo slišati od krščanskih cerkva, molčali so tudi misijonarji, ki so prebivali na zaščitenih območjih. To je šokantna zgodovinska resnica. Glasniki evangelija, misijonarji, se taki nasilni politiki kolonialnih oblasti niso uprli, ravno nasprotno: to politiko so podpirali, ker so od tega imeli korist. Sodelovali so celo pri pokolih.
Nobene razlike med misijonarji in oblastniškimi kolonialisti
Mediji v Nemčiji bi se morali vprašati, zakaj ob obletnici vstaje Hererov niso nič poročali o sodelovanju katoliške cerkve in njihovih misijonarjev pri zločinu nad ljudstvom v jugozahodni Afriki. Zakaj cerkvi prijazno zgodovinopisje zakriva zlaganost in usodno vlogo, ki jo je imela cerkev v kolonializmu, ne samo v Afriki, temveč po vsem svetu? Gert Paszensky, ustanovitelj oddaje Panorama je leta 1994 opravil raziskovalno delo in izdal knjigo Drag blagoslov – krščanski misijoni in kolonializem. Kaj so zagrešili v imenu Kristusa? Zelo nenavadno je, da se te knjige ne da nikjer več najti. Že v svojem uvodu je Paczensky z jasno besedo razbil tradicionalno sliko o »dobrih podeljevalcih blagoslovov, o skrbnih in usmiljenih delih krščanskih misijonarjev.« Krščanski možje in žene so bili usodno vpleteni v kolonializem. Imenovali so jih misijonarji. Paczensky strokovno, podrobno in natančno razkrinkava, kako so se krščanski misijonarji Katoliške- Renske misijonarske družbe s sedežem v Barmnu že leta 1824 naselili skupaj z burskimi naseljenci v Namaški deželi.(Belci so jih imenovali Hotentoti.) S Hereri so bili stalno v plemenskih vojnah. Namesto, da bi izvrševali svojo misijonarsko nalogo, razširjali nauk o ljubezni do bližnjega in predvsem sami tako živeli, so se renski misijonarji šli trgovine z domorodci in jim prodajali zelo iskano evropsko orožje. Tako so popolnoma sledili prekanjeni politiki evropskih kolonialnih oblasti, ki so ščuvali plemena eno proti drugemu in jih vpletali v medsebojne vojne, da nobeno pleme ne bi bilo premočno in predvsem, da bi vsak poizkus formiranja skupne afriške države že v osnovi preprečili. Z rasizmom okuženi kolonialni gospodarji 19. stoletja in misijonarji so rasno manj vrednim ljudstvom Afrike zanikali sposobnost, da bi se organizirali po vzoru evropskih držav. Tako so se nemški krščanski misijonarji prerodili v uspešne pionirje in agente nemškega kolonialnega »patronata«. Za varnost naseljencev in tudi misijonarjev so ustanovili »zaščitne oddelke«. Z nekaterimi plemenskimi poglavarji so sklenili pogodbe o zaščiti. Različna plemena so razdelili v zaščitena območja, kar je v resnici pomenilo odvzem ozemlja in razlastitev prebivalcev. Nekateri beli gospodarji so se zavedali, da se s temi ponižujočimi varnostnimi ukrepi rogajo krščanskim vrednotam, kot so: svoboda, enakost in dostojanstvo, ki jih je učil in živel Jezus iz Nazareta. Domorodce so obravnavali, tako se je izrazil rasistični učitelj grof Gabineau, kot ljudi »bližje živalim«, ki jih je treba udomačiti in vzgajati. Za zelo slabo obveščeno nemško prebivalstvo v domovini pa je veljala ta zaščitna politika kot zelo moralni kolonializem. Nihče se tudi ni zgražal nad tem, da so se misijonarji angažirali kot oblastiželjni kolonisti, saj so na sebe gledali kot na aktivno orodje nemške kolonialne politike. Pczensky citira nemškega misijonskega inšpektorja na berlinskem misijonskem kongresu 1903. leta: »Kot pri nas strah pred zaporom, pred ječo in moriščem ni dovolj za vzdrževanje reda in javne morale, tako tudi tam zunaj, v kolonijah, strah pred bičem iz kože nilskega konja in pred puško mavzerico ni dovolj za vzgojo podložnikov in državljanov.« Kaj se razume pod dobri državljan in podložnik je podkrepil naslednji govornik: »Prispevek misijona za politično priključitev kolonialnih ljudstev k matični domovini je v tem, da skuša podjarmljene pripojiti k njihovi novi gospodarici Germaniji. Svojim prevzgojencem mora vtisniti staro krščansko podložniško zapoved: Vsak je podložen oblasti, ki ima moč nad njim.«
Misijoni pod vojaškim mečem
Zakaj je potrebno, v osnovi dober nauk krščanske cerkve - svet spreobrniti v usmiljenost in ljubezen do bližnjega - spremeniti v hudobno nasprotje? Odgovor je enostaven. Cilj, ki mu je misijonarstvo krščanske cerkve v kolonijah sledilo, odgovarja vzorcu ustanovitelja državne cerkve cesarja Konstantina v 3. stoletju po Kristusu, da poizkuša z vsemi sredstvi, tudi nasilno, vzpostaviti totalitarno versko oblast nad ljudmi. Tako sta država in cerkev z vso vnemo hlepeli za tem, da ljudi spravijo pod svojo oblast, da deželo izropajo, domorodce pa prisilijo, da bodo delali za njih. Dovoljeno je bilo, da, celo zapovedano, da misijonarji uporabijo vsa sredstva za vzgojo in podreditev domačinov. V primeru kolonizacije jugozahodne Afrike Poczensky citira znanega teologa iz Namibije: »Misija pod mečem nemške vojske ni bila nič drugega kot zasmehovanje učenja Jezusa Kristusa o nenasilju. Misijonarji so oktroirali domačine, brez upoštevanja obstoječih tradicij in kultur, s cerkvenim naukom, ki je ljudi naredil odvisne, nesamostojne in nezmožne, da kot ljudje živijo po krščanskih zakonih in se svobodno razvijajo.
Misijonarstvo s katastrofalnimi posledicami
V obilici dokumentiranih poročil Paczensky pravi, da je krščanskim misijonarjem, z redkimi izjemami, šlo za prevlado (cerkvenega) krščanstva in iz njega izhajajoče evropske civilizacije, da zaostalim in nerazvitim »poganom« v kolonijah arogantno demonstrirajo svojo oblast. Ne glede na vzgojne metode, ki so jih misijonarji uporabili, so na domorodce, ki so jih vzgajali, v bistvu prenašali le posledice svoje zaostale nekristjanske morale in načina življenja. Nekateri primeri v nemški koloniji kažejo, kako nesmiselno in škodljivo je bilo tako imenovano delo blagoslavljanja misijonarjev. Tako so iz čisto moralnih razlogov zaradi klime skromno oblečene, vendar na bolezni odporne domorodce, prisilili, da so morali nositi do vratu zapeta oblačila, ki jih v suhi klimi niso imeli kje oprati in so bila vzrok za vsemogoče infekcijske bolezni. Domorodke so hoteli vzgojiti po vzorcih, ki so veljali v Nemčiji: otroci, kuhinja, cerkev. Posledice so bile katastrofalne. Vsa socialna struktura domorodcev se je sesula. Do tedaj je bila ženskam dodeljena vloga dela na polju in pridelava hrane. Moški so bili pristojni za vzrejo živine in lov. Niso mogli nadoknaditi izpada, saj so morali delati na farmah in misijonskih postajah kot mezdni delavci in - kar je bilo dolgo zamolčano – delati so morali kot sužnji.
Na splošno je bila prevzgoja usmerjena na trdo delo kot idealen instrument, da domorodcem v glavo vtepejo krščanstvo, med tem ko so jih naredili za pohlevne hlapce belih gospodarjev.
V misijonskih šolah, na katere so bili Nemci tako ponosni, je veljal nemški učbenik: primitivno znanje branja, pisanja, računanja in biblije. Kot metodo učenja so pridno uporabljali pretepanje. Višje izobrazbe gojencem niso dovolili, saj bi lahko nastala izobražena elita, ki bi se uprla belim gospodarjem in bi njihova nadvlada lahko postala vprašljiva.
»Dobrosrčen« misijonski zdravnik je bil pogosto samo reklamator za širjenje vere, kajti s kemičnimi preparati je domorodcem demonstriral čudežne ozdravitve in jih s tem odvrnil od njihovih vračev. V misijonskih bolnicah so obravnavali v glavnem bolezni, ki so jih prinesli misijonarji in kolonisti s seboj v kolonije. Te so pogosto prerasle v epidemije, ki so pokosile cela plemena domačinov. To je naslednje poglavje zgrešenega misijonskega početja. Ob koncu svoje knjige je avtor za misijonarsko delovanje cerkve v imenu Kristusa prišel do poraznega zaključka: Misijonarji so doprinesli k uničenja starih kultur, kot je razvidno iz primera ljudstva Hereri, ljudi so odtrgali od njihovih korenin, razdvojili ljudstva in cele družine. Podpirali in dovolili so sistem, ki je prinesel milijonom, ne samo v Afriki, ampak v vseh koloniziranih delih zemlje, vojne, lakoto, bolezni in bedo. Za nerazvitost v tako imenovanem tretjem svetu nosijo odgovornost misijonarji vseh cerkva, vseh smeri in veroizpovedi.
Poprava škode, pa četudi samo finančna, kot to danes zahtevajo Hereri, bi bila za Zvezno republiko Nemčijo, ki se v konkurenci z drugimi kulturami kot zahodna dežela vedno hvali s krščansko dediščino, lep primer pristnega krščanstva. Vir: Mahnmal – Aktuel, 2/2004
Vir: časopis Razmisli, številka 4, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
