Izločitev Teološke fakultete iz javne univerzenedelja, 11.12.2011

Vlada Republike Slovenije
Gregorčičeva 20
1000 Ljubljana
Predlagatelj:
Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
Sejmišče 1, 4000 Kranj
www.zrtve-cerkve.org
info@zrtve-cerkve.org
ki ga zastopa Vladko Began, odvetnik iz Senovice
POBUDA ZA PRIPRAVO SPREMEMB
• ZAKONA O VISOKOŠOLSKEM IZOBRAŽEVANJU (ZViS-UPB2)in
• ODLOKA O PREOBLIKOVANJU UNIVERZE V LJUBLJANI (ODPUL-1)
(IZLOČITEV TEOLOŠKE FAKULTETE IZ UNIVERZE V LJUBLJANI)
Predlog 1x
Priloge: pooblastilo
Priporočeno
Senovica, 16.6.2005

1. Društvo za zaščito ustave in
žrtev cerkve je društvo, ki ga sestavljajo ljudje, ki jim ni vseeno, kaj
se v Sloveniji dogaja v zvezi z izvrševanjem ustave. Zato je namen
društva aktivno prispevati k uresničevanju ustave na vseh področjih
življenja in uveljavljanje s tem povezanih človekovih pravic in
temeljnih svoboščin ter obveznosti. Cilji društva so, da se preprečijo
kršitve ali zlorabe ustave in se zaščitijo, tudi pravno, žrtve teh
kršitev oz. zlorab, predvsem kršitev oz. zlorab tistih ustavnih določb,
ki se tičejo šibkih in brezpravnih živih bitij, predvsem otrok in
živali. Posebno pozornost drustvo namenja žrtvam cerkve. Društvo je
vpisano v register društev pri Upravni enoti Kranj.
2. Društvo
se pri svojem delovanju zavzema za uresničevanje ustave in to na vseh
področjih družbenega življenja. Eno izmed takšnih področij je tudi
visokošolsko izobraževanje, ki mora biti, zaradi svoje velike družbene
pomembnosti, dosledno urejeno v skladu z ustavo Republiko Slovenijo.
3.
V Sloveniji obstajajo tri univerze in ena izmed njih je Univerza v
Ljubljani. Univerzo v Ljubljani sestavljajo med drugim tudi fakultete,
ena izmed njih je Teološka fakulteta (UL TEOF). Ustanovitelj Univerze v
Ljubljani je Republika Slovenija, ustanoviteljske pravice in obveznosti
pa izvršuje Vlada Republike Slovenije. Ustanovitev omenjene univerze
ureja Odlok o preoblikovanju Univerze v Ljubljani (Ur. list RS, št.
28/2000, 33/2003, 79/2004, v nadaljevanju: OdPUL-1), ki ga je sprejel
Državni zbor RS. V okviru Univerze v Ljubljani je torej tudi Teološka
fakulteta, ki ima svoj sedež v Ljubljani, Poljanska 4 in svojo enoto v
Mariboru. Maja 1991 je Teološka fakulteta zopet dobila status državne
ustanove in bila 18. novembra 1992 ponovno vključena v univerzo.
4.
UL TEOF je šola oz. izobraževalna ustanova, ki je po eni strani del
javnega zavoda Univerza v Ljubljani, po drugi strani pa je to šola oz.
ustanova Katoliške cerkve, ustanova zasebnopravne organizacije. Čeprav
je UL TEOF v bistvu šola Katoliške cerkve, pa je njen ustanovitelj preko
univerze tudi Republika Slovenija, ki jo v veliki meri tudi financira.
Vse to pa je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, kar bo prikazano v
nadaljevanju.
5. Ustava v 7. členu določa, da so država in
verske skupnosti ločene. Iz tega načela jasno izhaja, da je država glede
javnih šol oz. institucij zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in
nemisionarskemu delovanju. Na področju šolstva to pomeni, da
konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka oz.
izobraževanja, ki ga zagotavlja država v javnem interesu. Iz svobode
vere izhajata tako pozitivna svoboda vere (izpovedovati vero), kot tudi
negativna svoboda vere (ne izpovedovati vero, če jo nekdo ima).
Negativna svoboda vere državi prepoveduje siliti drugače verne ali
neverne v določeno vero ali določene verske vsebine predpisati kot
obvezne za sodelujoče v procesu izobraževanja. Negativna verska svoboda
tako državi nalaga tudi dolžnost, da pri pouku v javni oziroma državni
izobraževalni ustanovi prepreči prevlado ene vere nad drugo (tudi, če je
ta druga vera v konkretnem primeru v manjšini – varstvo človekovih
pravic naj bi bilo enako za vse, še posebno za manjšine). V primerjalnem
šolskem pravu so zato prepovedana dejanska, posredno učinkujoča
ravnanja, ki za posameznika predstavljajo prisilo glede svobode
(ne)izražanja vere oziroma svetovnega nazora (na primer s strani javne
šole v učilnice nameščeni panoji z desetimi božjimi zapovedmi ali s
strani državne obvezne šole v učilnice nameščeni križi in razpela ali
molitve in blagoslavljanje na maturitetnih slovesnostih v javnih šolah
in podobno). Velja tudi načelo, da nima nihče pravice zahtevati državne
podpore pri izražanju vere. Država mora biti namreč nevtralna do vseh
verstev, pri čemer ni pomembno število pripadnikov posamezne vere. Če pa
država kakorkoli že sodeluje s pripadniki teh verstev, se z njimi ne
sme identificirati. Splošna zapoved nevtralnosti države do vseh verstev
se na področju šole oz. izobraževalnega sistema kaže tudi v tem, da se
država v šoli ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. Tako
se mora država pri pouku oz. izobraževanju izogniti vsaki
indoktrinaciji. Država tudi ni dolžna, čeprav mora ustvarjati možnosti
za pridobitev ustrezne izobrazbe (57. člen ustave), da na svoje stroške
ustanovi določen tip ali določeno stopnjo izobrazbe, na področju
religije pa ne sme tega storiti, ker je ločena od verskih skupnosti. To
velja tudi pri visokošolskem izobraževanju oz. javnih univerzah in
njenih članicah, npr. fakultetah. Tudi te so namreč javne (državne)
institucije, financirane s strani države, in kot take v bistvu simboli,
ki državo predstavljajo navzven in jo delajo spoznavno posamezniku. Zato
je potrebno, in je tudi legitimno, da je tu načelo ločitve države in
verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države dosledno ter strogo
izpeljano. Glede na to, da javna šola oz. javna univerza s svojimi
članicami ni manifestacija države samo pri izvajanju svoje dejavnosti
izobraževanja (javne službe), temveč tudi kot javni prostor, prepoved
konfesionalne dejavnosti na tem področju ne predstavlja nedopustnega
posega v 41. člen ustave in je v skladu z njenim 15. členom. 
6.
Na kratko: Demokratična država (1. člen ustave) je na temelju ločitve
države in verskih skupnosti (7. člen ustave) pri izvajanju javne službe
in v javnih institucijah dolžna zagotoviti nevtralnost do verskih
skupnosti in preprečiti prevlado ene vere oziroma filozofskega
prepričanja nad drugim, saj nima nihče pravice od države zahtevati
podpore pri izražanju vere. Javno življenje je sekularizirano. Za dosego
tega cilja je ustavno dopustno, da država z zakonom sprejme ukrepe, ki
so nujno potrebni za za uresničitev zapovedi nevtralnosti (tako Ustavno
sodišče RS v odločbi št. U-I-68/98-42 z dne 22.11.2001, točka17). Država
in njeni deli, kot so npr. državni organi ali pa institucije, kjer je
država ustanovitelj, morajo biti svetovnonazorski in versko nevtralni.
Država se ne sme identificirati z nobeno vero ali versko skupnostjo,
nobene podpirati ali celo misionirati v njeno korist in nikogar
indoktrinirati z neko vero. Država tudi ne sme od nikogar zahtevati, da
bi sprejel določeno versko ali drugo prepričanje.
7. Teološka
fakulteta je, čeprav je del javnega šolskega prostora oz. del javne
(državne) univerze, institucija Katoliške cerkve. Ima dvojni značaj,
tako je po eni strani del Katoliške cerkve, po drugi strani pa del
Republike Slovenije. Učitelji na UL TEOF so v glavnem teologi, večina
izmed njih je celo duhovnikov. Študijski program je sestavljen iz kopice
predmetov, ki so tipično verski oz. konfesionalni kot npr. sklopi
predmetov s področja svetega pisma, eksegeze stare in nove zaveze,
liturgije in bogoslužja, kot tudi npr. Nauk o Bogu, Nauk o Kristusu,
Nauk o zakramentih, Misiologija in drugo. To so predmeti, preko katerih
Katoliška cerkev posreduje svoj nauk študenom oz. slušateljem. To so
očitno tudi predmeti, ki jih Republika Slovenija, ker je Teološka
fakulteta njen del, posreduje svojim študentom. Republika Slovenija tako
posreduje v javni prostor vero neke verske skupnosti in na ta način
tudi podpira to versko skupnost, zaradi česar je zgubila svojo versko
nevtralnost, saj se je očitno  zelo jasno postavila na stran Katoliške
cerkve in ji tako s tem pomaga pri širjenju njene vere. Država se je v
tem delu identificirala z Katoliško cerkvijo, s čimer je kršeno tudi
načelo sekularizacije oz. ločitve države od Katoliške cerkve.
8. 
Po Zakoniku cerkvenega prava (ZCP) so vsi verniki na Teološki
fakulteti, to pa so praktično vsi učitelji, ki so večinoma teologi oz.
duhovniki, kot katoliki, dolžni izpolnjevati tudi naslednje dolžnosti:
•
s samim svojim načinom delovanja so dolžni ohranjati občestvo s
Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo
tako do vesoljne kakor do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih
pripadajo (kanon 209)
• po svoji zmožnosti morajo sveto živeti in z vsemi močmi prispevati k rasti in nenehnemu posvečevanju Cerkve (kanon 210)
•
prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo
med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kanon 211)
• v
zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni skazovati krščansko
pokoršino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot
učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo (kanon 212)
•
podpirati Cerkev v potrebah, da ji pomagajo pri bogočastju, delih
apostolata, krščanski dobrodelnosti in dostojnem vzdrževanju služabnikov
(kanon 222)
• pri izvrševanju svojih pravic ozirati se na skupni blagor Cerkve (kanon 223)
• dolžni kot kleriki še posebej skazovati spoštovanje in pokorščino papežu in svojemu ordinariju (kanon 273)
•
ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo
evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj
vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejemejo svoj delež pri
misijonskem delu (kanon 781).
Nadalje so vsi učitelji na Teološki
fakulteti, v kolikor so verniki, dolžni na podlagi katoliškega nauka po
svoji vesti, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, kadar ti
nasprotujejo tudi naukom evangelija (Katekizem katoliške cerkve, št.
2242 - KKC).
9. Na podlagi navedb iz prejšnje točke je mogoče
zaključiti, da so državni uslužbenci na Teološki fakulteti, to pa so v
glavnem učitelji, dolžni pri svoji službi, ki jo plačuje Republika
Slovenija, ravnati po nauku Katoliške cerkve in zavrniti vse tiste
določbe pravnega reda Republike Slovenije, ki so v nasprotju z nauki
evangelija. Če ne ravnajo v skladu z katoliškim naukom, jim grozijo celo
cerkvene kazni. To vse pomeni, da uslužbencem Republike Slovenije
grozijo cerkvene kazni, če ravnajo po predpisih Republike Slovenije, ki
nasprotujejo naukom evangelija. Nesprejemljivo je, da morajo državni
uslužbenci ravnati po nauku neke tuje zasebnopravne organizacije, sicer
so celo kaznovani s s strani tuje organizacije in te kazni so lahko zelo
drastične, celo izobčenje. Kot že rečeno, je to nesprejemljivo in
protiustavno ter grobo krši osnovno načelo ločitve države in verskih
skupnosti. Lahko bi rekel tudi drugače in sicer tako, da država plačuje
svoje uslužbence-katolike, ki so delavci Teološke fakultete, da ti
odkrito delujejo proti njej, saj niso dolžni upoštevati državnih
predpisov, če so v nasprotju z evangeliji. In ti uslužbenci so po drugi
strani celo pripadniki tuje organizacije, saj je Katoliška cerkev tuja
organizacija.
10. Konkretno je mogoče prejšnje navedbe prikazati na naslednjem primeru:
V Stari zavezi med drugim piše:
• Čarovnice ne puščaj pri življenju (2 Mz 22,17)
• Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usrmčena, prešuštnik in prešuštnica" (3 Mz 20,10)
•Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju." (3 Mz 20,13)
•
Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki
tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora
umreti; ...” (5 Mz 17,12)
• Če ima kdo trmoglavega in upornega sina,
ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav
ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim
starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega
mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu,
požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo
s kamenjem, da umre...'” (5 Mz 21,18-22).
Stara zaveza je eden
temeljnjih doktrinarnih tekstov Katoliške cerkve in je v celoti, seveda
po nauku te cerkve, božja beseda (št. 121 in 123 KKC). To besedo je
potrebno po katoliškem nauku (kanon 211 ZCP), ob upoštevanju
starozaveznega božjega navodila, kot ga seveda prikazuje Katoliška
cerkev, in ki se glasi: Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno
izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj! (5 Mz
13,1), upoštevati dobesedno, saj ni bila preklicana. Zato je potrebno v
celoti izpolnjevati navodila iz Stare zaveze, kar pomeni, da je katolik
dolžan usmrtiti vse tiste, ki so navedeni v zgornjih alinejah. To tudi
pomeni, da mora tako ravnati tudi učitelj na Teološki fakulteti. Državni
uslužbenec, ki je istočasno katolik in dela na Teološki fakulteti, je
tako dolžan usmrtiti ljudi, ki zagrešijo določene moralne prestopke, kot
to izhaja iz Biblije. Ali on to dejansko naredi, v tem trenutku ni
pomembno, pomembno je to, da je to njegova dolžnost, ki izhaja iz nauka
Katoliške cerkve. In takšen krvav nauk širi Katoliška cerkev preko
Univerze v Ljubljani, torej je mogoče reči: preko države. Država je
tukaj orodje za širjenje nauka, ki je protiustaven. Namreč, po 17. členu
ustave je človekovo življenje nedotakljivo, kar pomeni, da v Sloveniji
ni dovoljeno nobeno ubijanje, niti v miru niti v vojni, saj se ta
pravica po 16. členu ustave ne more omejiti ali odvzeti niti v vojnem
času. Ker pa Katoliška cerkev ne priznava pravnega reda Republike
Slovenije, ki je v nasprotju z evangelijem, nauki Biblije pa so del
evangelija, je jasno, da so v nevarnosti vsi tisti, ki naredijo
prekrške, ki so po nauku Katoliške cerkve kaznivi tako ali drugače, ne
glede na to, da po pravnem redu Slovenije to niso nikakršni prekrški ali
kazniva dejanja. Tako bi bilo mogoče celo reči, da je za homoseksualce
bolje, da ne študirajo teologije na Teološki fakulteti na državni
Univerzi v Ljubljani, saj so njihova življenja zaradi katoliškega nauka
ogrožena, čeprav zaradi svojega spolnega nagnjenja niso storili nobenega
državnega prekrška. To velja tudi za naslednje: “Če kdo prešuštvuje z
ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usrmčena, prešuštnik in
prešuštnica" (3 Mz 20,10). In ti so celo ogroženi od državnih
uslužbencev, torej uslužbencev Republike Slovenije. Podobno velja tudi
za ostale po Bibliji ogrožene kategorije ljudi, npr. tiste, ki ne
poslušajo duhovnika, sodnike … Vse to je nesprejemljivo, protiustavno in
zelo žaljivo za mnoge državljane Slovenije, ki morajo vse to preko
davkov plačevati, saj država v veliki meri financira Teološko fakulteto.
Republika Slovenija je v tem pogledu očitno služkinja Katoliške države,
ki si jo je podredila v svoje namene.
11. Katoliški nauk je še mnogih drugih delih v nasprotju z ustavo RS, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju.
12.
Po nauku Katoliške cerkve morajo starši v prvih tednih po rojstvu
otroka le-tega krstiti. Krst je lahko začetek tudi verske vzgoje oz. s
krstom se vstopi v KC. Mnogi menijo, da s tem ni nič narobe in da lahko
starši versko vzgajajo svoje otroke v celoti v skladu s svojim
prepričanjem. Takšno stališče je napačno, saj je v 41. členu ustave zelo
jasno zapisano, da imajo starši sicer pravico, da v skladu s svojim
prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo,
vendar pa mora biti, kot to piše v omenjene določilu, usmerjanje otrok
glede verske in moralne vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in
zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali
prepričanja. To pa pomeni, da pravica staršev do verske vzgoje svojih
otrok v skladu z lastnim prepričanjem ni "absolutna", temveč morajo pri
tem upoštevati otrokovo starost, zrelost, njegovo svobodo vesti in
versko opredelitev. Ali starši spoštujejo dojenčkovo svobodo vesti ter
verske opredelitve, če ga brez njegovega soglasja včle(a)nijo v KC?
Svoboda vesti in verske opredelitve se v enaki meri nanaša na odrasle
ljudi kot na otroke oz. dojenčke, kar glede teh izrecno izhaja iz 2.
stavka zadnjega odstavka 41. člena, kjer je zapisano, da mora biti
usmerjanje otrok v skladu tudi z otrokovo svobodo vesti in verske
opredelitve. To pa v bistvu pomeni, da je otrok tisti, ki odloča o svoji
veri ter o članstvu v verski skupnosti. Otroci namreč ne morejo imeti
manj pravic kot odrasli na področju svobode vesti, saj bi bilo to v
nasprotju z 16. členom ustave, kjer je določeno, da se pravice iz 41.
člena ne morejo odvzeti ali omejiti niti v vojnem ali izrednem stanju in
seveda z že omenjenim delom zadnjega stavka v 3. odstavku 41. člena. Iz
tega je mogoče tudi zaključiti, da volja staršev ne more nadomestiti
volje otrok glede verske svobode oz. odločitve o vstopu v neko versko
skupnost ali krstu, starši lahko v smislu tretjega odstavka 41. člena
ustave otroku samo ponudijo, seveda ob upoštevanju otrokove zrelosti in
starosti, določeno vero oz. versko skupnost, otrok pa je tisti, ki se bo
odločil. Glede na to, da dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti
svoje volje glede verske vzgoje, je potrebno s to vzgojo počakati. Tako
je seveda potrebno počakati tudi z morebitnim krstom oz. včlenitvijo v
KC, dokler otrok ne doseže starosti in zrelosti, ko lahko dojame, kaj
zanj pomeni vstop in ko da svoj pristanek. Njegova verska svoboda, ki
vključuje tudi svobodo izbire verske skupnosti in ki mu pripada od
trenutka rojstva, v tem času "miruje". Otrok jo začne uživati oz.
izvrševati, ko doseže starost in zrelost, ko se lahko svobodno in
odgovorno, zavedajoč se vseh posledic, odloči. Ni namreč pozabiti, da
ima krst za krščenca tudi mnoge drastične dolžnosti, kot to izhaja iz
KKC. Starši tako nimajo pravice, da bi dojenčka včle(a)nili v KC brez
svobodne privolitve dojenčka oz. otroka. Ker pa dojenček po naravi
stvari ne more dati svojega privoljenja za vstop v KC oz. za krst, je ta
v nasprotju z 41. členom ustave, saj zanj niso izpolnjeni pogoji iz
tega člena. Ne glede na to, da je krst dojenčkov v nasprotju z ustavo,
pa Katoliška cerkev še naprej vrši te krste, pa čeprav bi tudi ona mora
delovati v skladu z ustavo. Tako bi za krst morala imeti, glede na to,
da ima tudi dojenček pravico do verske samoopredelitve, še privolitev
dojenčka in ne samo staršev. In ker tega niti ne more imeti, krstov
dojenčkov ne bi smelo biti. Tako opisan katoliški nauk glede krsta
dojenčkov uči tudi Teološka fakulteta, torej del Republike Slovenije.
Tako je mogoče govoriti o skrajno paradoksalnem stanju, ko Republika
Slovenija enkrat poziva starše h takojšnemu krstu dojenčkov in jim pri
tem še grozi s sankcijam oz. večnim peklom, če tega ne bodo naredili, po
drugi strani pa ta ista republika določa, da mora otrok, tako tudi
dojenček, dati h krstu svoj pristanek, kar pa po naravi stvari sploh ne
more dati. Gre za globoko neskladje tudi z načeli pravne države, saj je
logična urejenost stvari ena bistvenih sestavin pravne države.
13.
Iz Katoliške cerkve je mogoče izstopiti. Vendar pa izstop, po nauku te
cerkve, ni celovit, temveč samo formalen, saj ta celovitih izstopov ne
pozna. Namreč, tudi po formalnem izstopu veže krščenca na KC notranja
zakramentalna pripadnost in to zaradi tega, ker krsta, ki vtisne v dušo
neizbrisno znamenje, ni mogoče izbrisati oz ponoviti. Tako bi bilo celo
mogoče reči, da izstopa iz KC sploh ni, kajti ta je ali pa ga ni.
Vmesnega stanja ni. Po kat. nauku tisti, ki izstopi, ni več subjekt
pravic, hkrati pa ga še vedno vežejo vsi Božji in cerkveni zakoni, razen
kanonične oblike poroke. Ko torej nekdo (formalno) izstopi, nima več
pravic, očitno pa mu ostanejo dolžnosti! Ta absurdni in neetični nauk
uči tudi Teološka fakulteta, ki je del Republike Slovenije. Tako tudi
Republika Slovenija podpira, s tem, ko dopušča, da je Teološka fakulteta
del državne univerze in s tem države, nauk, ki krši osnovno pravico do
svobode vesti, ki zajema tudi pravico do celovitega izstopa iz neke
verske skupnosti. Republika Slovenija tako preko Teološke fakultete (ali
pa obratno) širi katoliški nauk o nezmožnosti celovitega izstopa iz
Katoliške cerkve, Republika Slovenija tako širi nauk, ki je v nasprotju z
njeno temeljno listino, to je ustavo. To je pa absurdno, smešno in
poniževalno do vseh dojenčkov, ki so bili krščeni in ne morejo več
izstopiti iz Katoliške cerkve. Namesto, da bi Republika Slovenija
zavarovala dojenčke pred zlorabo s strani Katoliške cerkve, ki jo ta
počne s krstom, kar je njena ustavna dolžnost (56. člen ustave), krste
dojenčkov celo podpira in na ta način daje očitno jasno vedeti, da je v
tem pogledu na strani Katoliške cerkve in ne svojega ljudstva oz. otrok.
Republika Slovenija tako daje ljudem jasno vedeti, da ji je v
obravnavanem primeru Katoliška cerkev več vredna kot pa lastni
državljani in da je ustava v tem pogledu bolj ali manj mrtev papir. Ob
vsem tem je potrebno jasno povedati, da je tisti, ki izstopi iz
Katoliške cerkve izobčen, to pa je najtežja cerkvena kazen, izstop je
namreč po nauku Katoliške cerkve, ki ga v javnost posreduje tudi
Teološka fakulteta in s tem tudi Univerza v Ljubljani velik greh. Nekdo,
ki je samo izkoristil svojo svobodo, ki mu jo daje ustava v okviru
svobode vesti in je izstopil iz cerkve, je kaznovan s strani te cerkve,
kaznovanje verske svobode pa očitno podpira tudi Republika Slovenija.
Kot da bi bila Slovenija v srednjem veku.
14. Eden izmed
predmetov, ki ga Teološka fakulteta v procesu izobraževanja posreduje
študentom je tudi Nauk o zakramentih. V okviru tega predmeta obravnava
tudi katoliški krst.
V veljavnem Katekizmu katoliške cerkve (slov. izdaja) piše o krstu tudi naslednje:
•
po krstu se osvobodimo greha in se prerodimo v božje otroke; postanemo
udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem
poslanstvu (str. 331)
• ker zakrament krsta pomeni osvoboditev od
greha in njegovega začetnika, hudobnega duha, se izreče nad kandidatom
eksorcizem (str. 336)
• krst ne očisti človeka le vseh grehov, marveč tudi napravi iz novokrščenca novo stvar (str. 341)
•
ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč
tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu,
da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim
predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem
in ljubeznijo (str. 342 in 343)
• kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi... (str. 343)
•
tisti, ki so s krstom "prerojeni v božje otroke, (so) dolžni pred
ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga, in se
udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva (str.
343)
• krst vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje, pečat
(charachter), ki posveti krščenca za bogočastje krščanske cerkve (str.
345).
Iz navedenega je razvidno, da dobi oseba s krstom poleg pravic
tudi dolžnosti. Pri pri polnoletnih osebah to ni sporno, saj so se sami
prostovoljno odločili za krst in s tem za prevzem obveznosti. Kako pa je
to npr. pri dojenčkih? Ali so se tudi ti prostovoljno odločili za
prevzem obveznosti? Odgovor je seveda jasen: ne! V njihovem imenu so se
odločili starši. Dojenčki so dobili velike obveznosti, brez da bi imeli
možnost, da se o teh obveznostih izjasnijo. To pomeni, da Katoliška
cerkev prisilno novači svoje člane, mnogim državljanom Republike
Slovenije ne daje možnost svobodnega odločanja o vstopu in pri tem ji,
na žalost, asistira Republika Slovenija. Ta ne varuje interesov svojih
državljanov, za kar je plačana in zadolžena, temveč preko Teološke
fakultete varuje interese Katoliške cerkve, ki pa državo očitno
obravnava kot svojega hlapca.
15. Po 34. členu ustave ima vsakdo
pravico do osebnega dostojanstva. Kaj je še ostalo od dojenčkovega
osebnega dostojanstva, če ga je krst spremenil iz subjekta v objekt, saj
krst napravi iz novokrščenca novo stvar, kot to piše v katekizmu.
Dojenček torej postane nova stvar. Stvar kot je npr. pralni stroj ali
kaj podobnega. In če dojenček postane npr. predsednik države, je tudi
stvar. Po nauku KC je torej predsednik neke države ali pa vlade, ki je
bil krščen, stvar. In stvar je predmet lastninske pravice. Dojenček
postane v bistvu predmet lastninske pravice in lastnik je seveda cerkev,
vsaj v duhovnem smislu, saj razglaša, da krščenec ne pripada več sebi,
temveč je postal njen ud. Krščen otrok oz. človek, gledano po katoliškem
nauku, sploh nima več verske svobode. Ali je tudi krščeni predsednik
države last Katoliške cerkve? In dalje: Kaj je še ostalo od dojenčkovega
osebnega dostojanstva, če se bo moral takoj, ko se bo zavedal in bo
tega zmožen, podrejati cerkvenim predstojnikom in jih ubogati? In če ne
bo pokoren Katoliški cerkvi, mu grozi z kazenskimi sankcijami, celo z
večnim prekletstvom! In to nekomu, ki ni nikoli prostovoljno stopil v to
cerkev. Predsednik neke države oz. vlade, ki je bil krščen, mora tako
ubogati cerkvene predstojnike in se jim podrejati. Ubogati mora npr.
papeža ali nadškofa. Tudi kaplana? Kdo potem vlada v neki državi? Kaj bo
KC naredila s krščenim dojenčkom, ki kot odrasel človek ne bo želel
sodelovati kot vojak v vojni, ki jo bo KC razglasila za pravično, ker bo
ustrezala njenim interesom? Kaj bo torej naredila z nekom, ki se bo
držal zapovedi "Ne ubijaj" in ne bo želel z orožjem braniti oz. širiti
katoliške vere, kar mu je sicer dolžnost? Mu bo priznala ugovor vesti?
Ali mu sploh lahko prizna ugovor vesti, ne da bi zanikala svoj nauk, del
katerega so tudi vojne, ubijanje, nasilje …? In ker je ponavadi
predsednik države tudi vrhovni poveljnik vojske, je tudi jasno, pod
čigavim poveljstvom je v bistvu vojska neke države, če je ta predsednik
krščenec in mora zato ubogati cerkvene dostojanstvenike. Ali je krščeni
šef generalštaba dolžan ubogati vojaškega kurata? Od dojenčkovega
osebnega dostojanstva je očitno ostalo bore malo in zato je krst v
nasprotju tudi z navedenim ustavnim določilom. Vse to izhaja iz
izobraževalnega procesa Teološke fakultete, ki ga podpira in plačuje
Republika Slovenija preko Univerze v Ljubljani.
16. Po 56. členu
ustave se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred duševnim izkoriščanjem
in zlorabljanjem, po 35. členu ustave pa je zagotovljena, seveda tudi
dojenčkom, nedotakljivost duševne celovitosti. Republika Slovenija mora
varovati otroke in tako skrbeti, poleg staršev, tudi za otrokove
koristi. Ali so varovane dojenčkove koristi, če so jim s krstom in z
včlenitvijo v Katoliško cerkev naložene velike, mogoče celo življensko
usodne dolžnosti? Ali je v dojenčkovo korist, če se bo moral v svojem
življenju pokoravati cerkvenim dostojanstvenikom? Ali je v njegovo
korist, če bo moral pred ljudmi izpovedovati svojo vero in se
udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva, kot
to piše v katekizmu? Ali je v dojenčkovo korist, da bo moral kot odrasel
ravnati po krutih in krvavih določilih Stare zaveze, ki jih Katoliška
cerkev prikazuje kot božjo besedo in ki jo je seveda potrebno
izpolnjevati tudi danes. Ali je v dojenčkovo korist, če postane čla(e)n
organizacije, iz katere po katoliškem nauku oz. pravu sploh ni
celovitega izstopa? Ali je dojenčku zagotovljena njegova duševna
celovitost, če krst vtisne krščencu v dušo neizbrisno duhovno znamenje?
Ali ne gre torej pri krstu za nasilen in grob poseg v dojenčkovo dušo?
Ali je mogoče celo reči, da gre za duhovno posilstvo? Otrok, ki se v
bistvu še niti ne zaveda, že ima zaznamovano, mogoče celo poškodovano,
dušo in sploh nima možnosti, da bi se o tem predhodno izjasnil, niti
nima možnosti, da bi se pred takšnim duševnim posegom branil! Ali ne gre
tukaj za hudo duševno zlorabljanje dojenčka? Celo bodoči predsednik
države že ima zaznamovamo dušo. Namesto, da bi država zavarovala svoje
državljane, se je s podpiranjem Teološke fakultete, ki jo je sprejela v
svoje nedrje, izrekla proti tistim najbolj ranljivim, to je otrokom, ki
jim je v svojem temeljnem aktu obljubila posebno varstvo, očitno pa samo
na papirju, dejansko pa jih je “prodala” Katoliški cerkvi za njene
potrebe. Vse to je protiustavno in v grobem nasprotju z mnogimi
ustavnimi določbami, kot je to zgoraj navedeno. Ali se krst dojenčkov ne
pokaže torej kot dejanje, ki otrokom jemlje ne samo njihovih z ustavo
varovanih pravic (svoboda vesti, osebno dostojanstvo, …), temveč celo
posega v njihovo duševnost, saj jim v dušo vtisne neizbrisno duhovno
znamenje. Ali ne gre tukaj za duševno nasilje, saj ima otrok, po nauku
Katoliške cerkve, za celo zemeljsko življenje, zaznamovano dušo? In če
se pri krstu izganja še hudobni duh (eksorciziem) … Že majhni otroci, ki
še niso razvili svobodne volje in se zato tudi ne morejo sami odločati,
postanejo s krstom prisilno člani cerkve in so tako pripravljeni za
obiskovanje cerkvenih ritualov. Zakaj Katoliška cerkev še naprej krščuje
dojenčke in s tem krši ustavo? Koliko pripadnikov bi sploh še imela, če
bi bili vsi krsti prostovoljni? Verjetno zelo malo in to bi spodkopalo
njeno družbeno moč, ki očitno v velikem delu temelji na protiustavnih
dejanjih. In pri pri tem ji asistira Republika Slovenija.
"Pojdite
torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega
Duha", naj bi rekel Jezus (Mt 28,19) in to uči tudi Katoliška cerkev in
njena Teološka fakulteta. Iz tega jasno izhaja, da je prvo učenje in
šele nato krst. Glede na takšno učenje bi morala cerkev zavrniti vse
tiste, ki bi želeli krstiti dojenčke, s čimer bi ravnala v skladu z
ustavo, kar je njena dolžnost. Torej je mogoče reči, da cerkev v tem
pogledu krši tudi lasten nauk in ne samo ustave. To izhaja tudi iz
kanona 748 ZCP, kjer piše, da "nikogar ni dovoljeno siliti, da bi se
proti svoji vesti oklenil katoliške vere”.
17. Nauk Katoliške
cerkve, ki ga uči tudi Teološka fakulteta in ga podpira Republika
Slovenija preko Ul TEOF, je do nekaterih kategorij ljudi zelo nestrpen.
18.
Katoliška cerkev je v preteklosti preganjala Jude in vstpostavila
pogoje za pregon Judov s strani drugih. Adolf Hitler je v zvezi s tem
dejal: "Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor
temeljiteje". "Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega
Stvarnika: s tem ko se obranim Judov, se bojujem za Gospodovo delo." je
še dejal katolik Adolf Hitler, ki ga Katoliška cerkev ni izključila iz
svojih vrst, čeprav je pobil milijone ljudini. Očitno pregon Judov in
pobijanje ljudi ni zločin po katoliškem nauku. “Stroga dolžnost vesti
vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo”, je v 20. stoletju
izjavil škof Göllner iz Linza. Nemška koncentracijska taborišča so
posledica cerkvenega preganjanja Judov, ki ga je izpopolnil Hitler in ki
je želel enkrat za vselej rešiti judovsko vprašanje, seveda tudi v
korist Katoliške cerkve. Zanimivo je, da Vatikan in papeži, ne samo da
niso protestirali proti poboju Judov v II. svetovni vojni, temveč so
Hitlerju pri njegovi politiki celo odločujoče pomagali in sicer tako, da
so z njim leta 1933 sklenili konkordat. Konkordat je v imenu Svetega
sedeža podpisal mons. Pacelli – kasnejši papež Pij XII, ki je med drugo
svetovno vojno molčal glede zločinov nad Judi. Očitno je bil Hitler
podaljšana roka cerkve.
19. Zelo nestrpen je nauk Katoliške
cerkve tudi do žensk. V nadaljevanju sledi nekaj katoliških izjav o
ženskah. Ni znano, da bi bili te izjave kdajkoli preklicane. Tako so
katoliki izjavili tudi naslednje:
• "Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost." (Johannes Chryostomos, 349-407, gr. cerkveni učitelj)
•
"Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi.
Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem." (Cerkveni oče Avguštin,
354-430 - Avguštin velja za enega najpomembnejših cerkvenih učiteljev)
•
"Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in v njeni
gospodinjski koristi." (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj 1225-1275)
• “Žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga." (Ambrozij, cerkveni učitelj, 339-397)
• "Pomemben prizor socialne popolnosti." (Vatikanski jezuitski časopis 1853 o inkviziciji)
•
"Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice
nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov." (Tomaž
Akvinski, cerk. učitelj in patron katoliških visokih šol)
• "Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!" (Papež Pij II., 1405-1464)
• "Ženske je narava določila za skupni užitek." (Kapokrates, zgodnji kristjan in ustanovitelj samostanov)
•
"Ženska je napaka narave … s svojim presežkom vlage in s svojo
podtemperaturo je telesno in duhovno … manjvredna … neke vrste
pohabljen, zgrešen, spodletel moški … polno udejanjanje človeške vrste
je samo moški." (Tomaž Akvinski, sv. cerkveni učitelj 1225-1274)
• "V
nobeni religiji ali svetovnem nazoru ženska ni tako spoštovana kot v
krščanstvu!" (katoliški teolog Berhard Haring v 20. stoletju)
• "Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel." (Jezuit Wild v 20. stol.)
•
"Ženski pristaja samo žalna obleka. Kakor hitro je prerastla otroštvo,
si mora 'zakriti svoje nevarno obličje' zaradi nevarnosti izgube večne
blaženosti." (cerkveni oče Tertullian)
• "Blizu cerkve ne smejo stanovati ženske." (Sinoda v Coyaci, 1050)
• "Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopiti." (Sinoda v Parizu, 846)
•
"Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti
kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo." (2. sinoda iz
Toleda, 589)
• "Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram." (Klemen Aleksandrijski, pred 215)
• "Ženske ne smejo v lastnem imenu napisati pisma niti ga sprejeti!" (Sinoda iz Elvira, 4. stol.)
•
"Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo
zaradi otrok." (Johannes Chrysostomos, sv., 349-407, grški cerkveni
učitelj)
In še iz domačih logov: “Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku.” (župnik Jože Pacek, 2001)
Iz
zgoraj navedenih izjav je mogoče razumeti tradicijo, zaradi katere so
bila mogoča sadistična mučenja in inkvizicijsko sežiganje žensk in zakaj
do danes nobena ženska ni bila sprejeta za duhovnico. V vsem tem
sodeluje na žalost tudi Republika Slovenija, ki daje Teološki fakulteti,
kot delu Katoliške cerkve, državno zatočišče, kljub temu, da je načelo
ločitve države in verskih skupnosti zelo jasno. Gre za veliko
poniževanje žensk, gre za direkten poseg v njihove osebnostne pravic, ki
jih na papirju varuje pravni red Slovenije, vendar očitno samo na
papirju.
20. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani izobražuje
za poklic teologa in duhovnika. Tisti, ki bodo postali duhovniki bodo
nove krščence učili slovenski ustavi nasproten nauk, širili ga bodo v
javnosti, z njim bodo grozili ljudem, vse to pa podpira Republika
Slovenija preko Univerze v Ljubljani, katere članica je Teološka
fakulteta. Izobraževanje duhovnikov poteka v veliki meri z denarjem
davkoplačevalcev. Tako katoliške duhovnike posredno šolajo tudi ateisti
in pripadniki drugih ver, tisti, ki jih mogoče Katoliška cerkev, katere
nauk zvesto posreduje javnosti tudi Teološka fakulteta in s tem
Republika Slovenija, označuje npr. za sektaše, kar je negativna oznaka
za vse tiste, ki jim Katoliška cerkev ne priznava pravice do obstoja.
Vse to z asistenco Republike Slovenije, ki bi morala biti nevtralna in
ne bi smela podpirati nobene vere ali verske skupnosti, zaščititi pa vse
tiste, ki jim s svojim naukom grozi Katoliška cerkev. Republika
Slovenija tako tudi sodeluje pri novi evangelizaciji, kar je popolnoma
nesprejemljivo. Katoliška cerkev je pri evangelizaciji Slovenije podprta
s strani države, ta to delno financira. Katoliška cerkev ima tako pri
širjenju svoje vere in pridobivanju članov veliko prednost pred ostalimi
verskimi skupnostmi, te so, kar je pravilno, ločene od države in tako
niso deležne takšnih protiustavnih privilegijev. Po 7. členu ustave so
vse verske skupnosti enakopravne. Očitno so državniki to ustavno
določilo spregledali ali pa jo namerno ignorirajo, v vsakem primeru pa
kršijo ustavo.
21. Učenje Katoliške cerkve preko Teološke
fakultete, ki je del Univerze v Ljubljani, in ki ga je povzela celo
Republika Slovenija je v mnogih primerih neetično in v nasprotju s
slovensko ustavo. Katoliški nauk je postal tako državni nauk, tako kot
je Katoliška cerkev s svojim delom postala del Republike Slovenije ali
pa obratno, kakor se gleda. V vsakem primeru je to očitna in zelo groba
kršitev ustave. Nauk zasebnopravne osebe, ki v mnogih elementih izhaja
iz srednjega veka, ali pa še iz slabših zgodovinskih obdobij, je postal
uradni nauk Republike Slovenije. Ni več dvoma, da je Republika Slovenija
postala ne samo de facto, temveč celo de iure služkinja v rokah
Katoliške cerkve. Tako je mogoče brez zadržkov trditi, da se je
Republika Slovenija obrnila proč od svojih ljudi in tako potrdila
dejstvo, ki ga negira pri vsaki priložnosti in sicer da dela z roko v
roki s Katoliško cerkvijo. To pa pomeni, da cerkev dela ljudi nevedne,
država pa revne.
22. To, da je Teološka fakulteta del javnega
zavoda Univerza v Ljubljani, je v nasprotju z ustavo in sicer temeljnim
načelom ločitve države in verskih skupnosti (7. člen), kot je
obrazloženo zgoraj. Država se je tako postavila na stran ene verske
skupnosti, v javnosti širi njen nauk, pomaga ji pri novi evangelizaciji
slovenskeg prostora in pri misijonarski dejavnosti. Vse to poteka s
sredstvi davkoplačevalcev. Na ta način diskreditira druge verske
skupnosti in mnoge posameznike, ki jih ne zaščiti pred ustavi in ljudem
sovražnim naukom Katoliške cerkve.
Pobudnik tako, v cilju, da to
neustavno stanje takoj preneha, predlaga Vladi Republike Slovenije, da
pripravi predlog sprememb Zakona o visokem šolstvu in Odloka o
preoblikovanju Univerze v Ljubljani in sicer tako, da se v:
•Zakonu
o visokem šolstvu (ZViS-UPB2), in sicer v 6. ali pa kakšnem drugem
členu, doda besedilo, da članica univerze, ki jo ustanovi država ali
kakšna druga pravna oseba javnega prava, ne more biti nobena fakulteta
ali kakšna druga šola verske skupnosti
•Odloku o preoblikovanju Univerze v Ljubljani (OdPUL-1) črtajo vsa tista določila, ki govorijo o Teološki fakulteti,
nato pa oba akta posreduje Državnemu zboru Republike Slovenije v sprejem oz. postopek sprejema.
S
sprejetjem predlaganih sprememb bo Teološka fakulteta izločena iz
državne univerze, to je Univerze v Ljubljani, s čimer se bo zopet
vzpostavila meja med državnim visokošolskim izobraževalnim sistemom in
sistemom izobraževanja Katoliške cerkve na področju visokega šolstva,
kar bo v skladu z 7. členom ustave, saj država ne bo več širila in
favorizirala katoliškega nauka. Na ta način bodo zopet podani pogoji, da
bo lahko Republika Slovenija objektivno pregledala katoliški nauk in
pri tem zaščitila svoje državljane, kar je njena osnovna dolžnost.
23. To pobudo je potrebno smatrati kot pobudo splošnega pomena v smislu 45. člena ustave RS.
Vir: http://www.zrtve-cerkve.org/html/izloeit
ev_tf.html