Homoseksualnost je v Vatikanu vsakdanji pojavsobota, 09.04.2011

V knjigi Opus Gay, ki jo bo letos izdalo Filargo Publishing, piše: »V Navodilih za sprejem v semenišče ljudi s homoseksualnimi nagnjenji, ki jih je izdala Kongregacija za katoliško vzgojo leta 2005, se ponovno pojavi koncept »globoko ukoreninjenih homoseksualnih nagnjenj. Kljub globokemu spoštovanju do omenjenih ljudi, se v Semenišče in Cerkveni red ne sme sprejeti tistih, ki prakticirajo homoseksualnost, izkazujejo globoko ukoreninjena homoseksulana nagnjenja in podpirajo tako imenovano gejevsko kulturo. V kolikor so nagnjenja zgolj »prehodne narave«, jih mora posameznik premagati vsaj tri leta pred posvetitvijo v duhovnika.V nasprotnem primeru, bi bilo hudo nepošteno, da bi kandidat prikril svojo homoseksualnost in kljub vsemu vstopil v Cerkveni red.”

Uradna vatikanska navodila torej prepovedujejo vstop homoseksualcev v duhovniške vrste. Če bi Vatikan mislil vsaj malo resno s temi navodili, bi odpustil tudi duhovnike, za katere se je izkazalo, da so homoseksualci. Ali je v javnosti poznan kakšen primer odpuščenega duhovnika zaradi svoje istospolne usmerjenosti?  Samo v Vatikanu je namreč pravo gnezdo homoseksualnosti. O tem lahko podrobno beremo v knjigi Spolno nasilje v irski katoliški cerkvi, avtor Joe Rigert. Sledi nekaj odlomkov: »Luxuria je pripovedoval o svojih prizadevanjih za organizacijo svetovnega gejevskega 'Dneva ponosa', ki bi sovpadal s cerkvenim jubilejnim letom 2000. V okviru te akcije je nameraval razgaliti homoseksualce iz Vatikana,

vendar si je pozneje premislil, ker je, kot je rekel, dobil grozilno pismo, v katerem so ga neznanci spraševali ali želi biti v grobu oblečen kot moški ali kot ženska. 'Hinavščine je ogromno,'

je rekel. (…) V resnici sem v Vatikanu, ki naj bi bil enklava celibatu zapriseženih mož, tudi sem spoznal, da je homoseksualnost tam vsakdanji pojav – od švicarskih gardistov na dnu do najvišjih prelatov. Po trditvah zanesljivih virov iz gejevskih vrst, se za zmenke dogovarjajo na samem trgu svetega Petra, v različnih parkih in v gejevskih kopališčih. Homoseksualni vatikanski uradniki imajo odnose tudi med seboj. Neka zasebna preiskava je ugotovila visoko stopnjo okuženosti z virusom HIV pri semeniščnikih. (…) Neki nemški sociolog je med svojim raziskovalnim projektom, o katerem je poročal tudi dopisnik iz Vatikana John L. Allen, dobil na vatikanskih hodnikih kar 64 'vabil' različnih duhovnikov. Duhovniki naj bi redno uporabljali storitve 'fantov na klic', ki delajo v bližini rimske železniške postaje. Med tistimi, ki si na takšen način iščejo spolne partnerje, naj bi bil tudi vatikanski diplomat in nadškof, ki so ga pred leti odpoklicali

iz tujine prav zaradi neprimernega spolnega vedenja. Ko je bil sredi devetdesetih let umorjen papežev služabnik Enrico Sini Luzi, sicer dober znanec iz rimskih gejevskih klubov, je policija

na njegovem truplu našla zanesljiva znamenja sadomazohističnih spolnih iger.«

Vprašanje je zakaj bi si homoseksualci sploh želeli postati duhovniki katoliške cerkve, saj jim cerkev niti ne priznava pravice do življenja. V Bibliji, za katero cerkev trdi, da je v celoti božja beseda, piše: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13)

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi