Boga ne moremo študirati, kot to počnejo teologisreda, 27.07.2011

Sedanji papež je napisal več knjig, kjer kot teolog razglablja o Bibliji, Bogu, Jezusu, krščanstvu. Njegovo pisanje je tako zakomplicirano, da se marsikateri bralec lahko upravičeno vpraša kakšen smisel ima teologija. Morda je smisel, da odvrne ljudi od Boga. »Kolikor manj se človek razume na temo, toliko bolj se mora komplicirano izražati,« so o papeževi teologiji zapisali v časopisu Mahnmal-Aktuell, 2/08, v članku Papež in ženske.  Celo sam papež nima najboljšega mnenja o teologiji. V njegovi knjigi Jezus iz Nazareta, piše: »Pojdimo k drugi Jezusovi skušnjavi. Najprej vzbuja pozornost tole: Hudič navaja Sveto pismo, da bi Jezusa zvabil v svojo zanko. Hudič se izkaže kot poznavalec Svetega pisma, ki zna natančno navajati psalm, ves pogovor druge skušnjave se zdi kakor prepir dveh pismoukov. Hudič nastopa kot teolog, pripominja k temu Joachim Gnilka.« Ali ni papež s tem priznal, da teologi niso poslani od Boga, ampak od njegovega nasprotnika? Tudi v knjigi Uvod v krščanstvo se papež dotakne problematike teologije in sicer z znano prispodobo o klovnu in goreči vasi. »Zgodba pripoveduje, da je v nekem potujočem cirkusu na Danskem začelo goreti. Ravnatelj je takoj poslal v bližnjo vas po pomoč klovna, ki je bil že pripravljen za predstavo. Pretila je nevarnost, da bi se požar razširil čez izsušena polja na samo vas. Klovn je na vso moč tekel. Prosil in rotil je vaščane, naj tečejo gasit goreči cirkus. Vaščani mu niso verjeli. Mislili so, da jih hoče s svojim nestrpnim poskakovanjem in kričanjem le v čim večjem številu zvabiti na predstavo, ploskali so mu in se do solz nasmejali. Ljudje so pač mislili, da izvrstno igra svojo vlogo – dokler ni nazadnje ogenj res zajel vasi in je bila vsaka pomoč prepozna. Oboje je zgorelo: cirkus in vas. Cox želi s to zgodbo prikazati situacijo teologa v današnjem času, in v klovnu, ki nikakor ni mogel pridobiti ljudi za resno poslušanje svojega sporočila, vidi podobo teologa. Vedo, o čem govori, vedo, da je vse skupaj le predstava, ki ima s stvarnostjo malo ali nič opraviti.«

Resnično ima tudi teologija s stvarnostjo malo ali nič opraviti. V knjigi Katerih prerokov vaši očetje niso preganjali, izdajatelj Verlag das Wort, je zapisana izjava bivšega evangeličanskega teologa Dietra Potzela, da »s študijem teologije ne moremo dojeti nebeške govorice.« In naprej: »Naučimo se samo, kaj so skozi stoletja o Bogu mislile religije, predvsem pa najbolj znani cerkveni učitelji. Toda to ni nebeška govorica. To je skrajno komplicirana govorica človeškega intelekta. Teološko šolan intelekt analizira vsakršno človeško mišljenje o Bogu z mnogimi »če in toda«. Pri tem primerja različna stališča in študent teologije naj bi potem našel svoje lastno stališče in ga znal pojasniti z običajnim teološkim izrazoslovjem. To se vsekakor mora povsem ujemati z dogmami in veroizpovedjo vsakokratne cerkve, če je v službi te cerkve, in skoraj vsi teologi služijo določeni cerkvi. Zato lahko rečemo, da so cerkveni teologi tudi ujetniki svoje cerkve. Kajti oni ne morejo spremeniti niti dogem, ki so tam določene, niti tako imenovanih zakramentov – to so pozunanjena opravila, kot npr. krst dojenčkov z vodo ali zaužitje hostije pri t.i. obhajilu. Z verskimi obredi naj bi vernikom baje posredovali zveličanje za dušo,« pravi Potzel in dodaja, da Jezus ni govoril o teologih, da nikdar ni rekel Svojim učencem: »Nekateri med vami naj bi postali teologi ali pismouki.« Nasprotno. Rekel je: »Gorje vam, pismouki!« Po njegovih besedah so današnji teologi spet vsi pismouki, namreč učenjaki Stare in nove zaveze.

Boga ne moremo študirati, kot to počnejo teologi. Lahko ga samo doživimo v svoji duši. Študij teologije torej gotovo ni Božja volja, pač pa zgolj človeški ego, ki hoče Boga pojasniti s svojim intelektom.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi